Pomaknite se naprej

Mož na ključnem položaju

Kot hotelski receptor je Amedeo Musto D'Amore prava zakladnica hitrosti.

Amedeo Musto D'Amore je glavni receptor v hotelu Vier Jahreszeiten v Hamburgu. V svoji 40-letni karieri v tem hotelu je prejel že nekaj nenavadnih in osupljivih prošenj.

V dizajnerskem fotelju bež barve v luksuznem apartmaju sedi gladiator. A ni obut v sandale in nima ščitnikov za goleni in čelade, kot so jih imeli gladiatorji antičnega Rima. Namesto tega je njegova bojna oprema sestavljena iz črnega suknjiča, zagorele polti in nasmeha, tako toplega, da bi mu takoj zaupali svoje življenje. »V areni so se gladiatorji borili do smrti. Sam delam enako, da so moji gostje srečni,« pravi mož z imenom, ki se zdi, kot da prihaja iz hollywoodske italijanske romance. Amedeo Musto D'Amore, glavni receptor v hotelu Vier Jahreszeiten v Hamburgu. S svojo osebnostjo in šarmom bi lahko zamenjal Roberta De Nira in ga predčasno poslal v pokoj (»Italijan sem, morda ste to razbrali iz mojega naglasa ...«). Njegova vloga v tradicionalnem hotelu s petimi zvezdicami se lahko primerja z glavno vlogo v filmski uspešnici, čeravno je bolj skromna. Receptor mora ostati v ozadju in biti na voljo za druge. A ta tih, nežen način zgolj prikriva njegovo močno željo po zmagi. Morda je ravno zato v tem veličastnem, luksuznem hotelu postal nekakšna avtoriteta.

Delo receptorja je nekakšna umetnost.

V hotelu dela že 40 let, dlje kot vsi njegovi sodelavci. »Odkrili so me,« je rekel in se z očitnim ponosom spominjal trenutka, ko ga je nekdanji direktor tega luksuznega hotela prosil, naj pride delati zanj. To je bilo poleti leta 1976. Direktor je prebival v hotelu v Taormini na Siciliji, kjer je gospod D'Amore slučajno delal. Gospod D'Amore je sprejel njegovo ponudbo – in se kmalu zaljubil v 120 let star hotel, mesto in dekle iz Hamburga.

Namestite se na eno od svilnatih oblazinjenih zof v preddverju in opazujte, kako gospod D'Amore telefonira in se rokuje z gosti. Morda tega ne opazite takoj, a kar počne, ni zgolj storitev, temveč prava umetnost. Vedno razumevajoč, vedno ustrežljiv – vsak, ki vstopi v hotel, dobi občutek, da je g. D'Amore tam le zanj. Odlično razume, kako se gostje počutijo; je pravi poznavalec človeške narave, ki ima za sabo leta izkušenj iz psihologije in družboslovja iz prve roke. »Takoj vem, da je nekdo pravkar kupil novo obleko, s katero bo lahko igral svetovljana. Vem tudi, kdaj se za kavbojkami in majico s kratkimi rokavi skriva milijarderski poslovnež.« Prav njemu gostje zaupajo najbolj osebne težave, kot je na primer, kdaj bi bilo treba obiskati ginekologa, da potrdi nosečnost. »To je tako, kot bi poslušal spoved. Poslušam, a nikoli ne razkrijem, kar mi povedo.« Vse njegovo znanje o tem, kaj je ključnim strankam všeč in kaj ne, je bilo zdaj s 14.000 na roko napisanih kartotečnih kartic preneseno v računalnik, a v primeru dvoma je še vedno najbolje vprašati gospoda D'Amoreja. 

Kadar svoj platnen suknjič in aviatorska sončna očala zamenja za črtasto obleko in kravato ter začne svojo izmeno, nikoli ne ve, kaj pričakovati. In ravno to ima rad pri svoji službi. Dobiti vstopnice za razprodano premiero ali mizo v povsem zasedeni restavraciji, svetovati gostom s Kitajske glede nakupovanja daril – vse to spada k njegovemu vsakodnevnemu delu. Potem so tu še nenavadne in osupljive prošnje, kot na primer, kadar prispejo savdski princi z obširnim spremstvom. »Nasprotno od evropskih gostov so oni navajeni, da se jim ustreže takoj, ko zamahnejo z roko,« pove gospod D'Amore. Ve, da lahko ob obisku šejka pričakuje na stotine kosov prtljage in zgodi se lahko prav kar koli. Zgodilo se je že, da je moral poskrbeti za 80 severnonemških krav molznic in jih poslati v Džedo v Saudovi Arabiji. Nekoč je princesa nenadoma zaprosila za ponija. Celoten apartma pa je bilo treba spremeniti v oazo iz osemdesetih let. Gumovec, ki ga po gostovem odhodu niso več potrebovali, ima zdaj dom pri gospodu D'Amoreju v območju Bramfeld v Hamburgu.

V hotelu Vier Jahreszeiten je srečal vse velike zvezde, a nima smisla, da bi ga o njih spraševali. Povsem jasno je, da bo vljudno odgovoril, a ničesar izdal. Mož s srebrnimi prameni v svojih laseh je vedno videti brezhibno in je mojster umetnosti namigovanja. Tudi svojo starost raje zadrži zase.

Gospod D'Amore ima pravo bogastvo spominov

V veliki kuverti so njegovi najbolj priljubljeni spomini na dni, ko zbiranje avtogramov slavnih gostov v njegovem poklicu še ni želo neodobravanja. Vsebino ravnodušno strese na stekleno mizo pred nami. Podpisane črno-bele slike, kuverte z grbi in pečati ter kartice iz ročno izdelanega papirja pristanejo ob razstavnem stojalu, ki oglašuje sobno strežbo. »Moj prijatelj Peter Ustinov, kakšen izjemen človek; dragi Heinz Rühmann, prav tako moj prijatelj; oh, in tukaj so starši Lady Di, tako prijazni, preprosti ljudje, povabili so me, naj pridem v Anglijo ...« Gospod D'Amore ima pravo bogastvo spominov, ki se jih nikoli ne naveliča obujati.

Ko se spominja določenih dogodkov, na primer, ko je nekdo vrgel puding, ali ko se je Mick Jagger odločil, da se bo zavihtel z lestenca, gospod D'Amore pove samo: »Ne glede na to, kdo si, se moraš znati obnašati. Igrati se Tarzana je vendarle preveč.« Za skupino Rolling Stones je hotel zdaj vedno povsem zaseden, 365 dni v letu. Nasprotno pa s Sophio Loren vedno delamo kot s kraljico. Od dneva, ko je prosila, da se v njeno sobo namesti kuhinja, da bi lahko skuhala špagete za svojega moža Carla Pontija, gospoda D'Amoreja ne preseneti nič več. Pa tudi če bi ga, tega ne bi pokazal.

»Želje ljudi so še vedno neverjetno nore.«

V nekaterih njegovih anekdotah se skriva kanček nostalgije: »Danes imajo naši gostje tako malo časa, vse mora biti hop, hop, hop, finito. Človeška toplota je izginila.« Vendar z nasmehom doda: »Želje ljudi pa so še vedno neverjetno nore.« Ameriški poslovneži, ki želijo vedno jesti v svojih sobah takrat, ko ni nikogar – torej sredi noči. Ruski oligarhi, ki si želijo z zasebnim letalom pripeljati žensko družbo. Gospod D'Amore nikoli ne reče »Ne.« Kadar si azijski gostje zaželijo dnevnega izleta iz Hamburga v gore, jim predlaga kaj drugega, da jim ni treba potovati na drug konec države. »Drugače se resnično trudim narediti nemogoče.« Kot bi to želel dokazati, iz notranjega žepa potegne beležnico z usnjenim ovitkom. Polna je rezultatov 40 let prijaznosti in zanesljivosti. Je nekaj, kar je skozi leta za hotelskega receptorja pridobilo veliko vrednost: njegova mreža stikov.

Ti tako želeni ključi odpirajo vrata in to ne le gospodu D'Amoreju. Prekrižana zlata ključa, ki ju gospod D'Amore nosi na zavihku svojega suknjiča, sta znak organizacije Les Clefs d’Or, združenja najboljših receptorjev na svetu. Medsebojna podpora je del poklicnega kodeksa. »Nismo volkovi samotarji. Kadar kakšen drug član združenja prosi za pomoč, lahko računa name. Gre za čast.« Tudi sam se obrne na svoje kolege iz najboljših ustanov, ko se v nedeljo zvečer gost nenadoma spomni, da je do takrat, ko ura odbije polnoči, treba v København dostaviti 300 vrtnic. Vse cvetličarne so zaprte. Zato sodelujejo, da zagotovijo predajo šopka na avtocesti nekje med Nemčijo in Dansko. Poleg vsega, kar je gospod D'Amore radodarno delil z nami, pa obstaja številka, ki jo rojeni Neapeljčan zagotovo varuje bolj kot številko katerega koli kralja, šejka ali izvrstnega kirurga – to je telefonska številka italijanske filmske dive Gine Lollobrigide.

Avtor: Lena Schindler
Slike: © Johannes Mink